V tej objavi bom opisal svojo idejo, kako bi lahko spremenili proces nakupovanja, da bi le ta postal optimalnejši, in človeku bolj prijazen. Gre za način optimalnejše distribucije živilskih izdelkov, ki bi ljudem (potrošnikom) omogočila boljšo informiranost o prehrambenih izdelkih, izbiri zdrave prehrane…
Začel bom s površinskim opisom same produkcije hrane in samim sistemom naše družbe.
Vsi se zavedamo, da človek ne more živeti brez vode in hrane. V tem času ne moremo živeti tudi brez živilskih trgovinskih centrov. Dejstvo je, da v tehnološko razvitejših državah ljudje ne pridelujemo hrane, ki jo uživamo. Glede hrane smo odvisni od podjetij (korporacij), ki nastopajo na trgu, ta pa so v globaliziranem svetu odvisna od samega trga in zatorej svetovnega ekonomskega stanja (to lahko danes v recesiji čutimo že na lastni koži). Živilsko pridelovalna industrija je zelo velika, v veliki meri avtomatizirana in vzporedno s tehnološkim razvojem je vedno večja tudi stopnja naraščanja in širjenja popolno robotizirane industrije. Po eni strani je to dobro, saj cenejša robotska proizvodnja omogoča cenejšo in optimalnejšo produkcijo, kar povzroči padec cen izdelkov. Po drugi strani pa zaradi tega prihaja do vedno večjega konflikta s samo naravo kapitalistične ureditve, ki deluje na monetarnem principu. Človeško delovno silo nadomešča robotska sila, katere variabilni stroški so le cena elektrike in stroški vzdrževanja (delajo praktično zastonj), zaradi tega narašča stopnja brezposelnosti. V strogi kapitalistični ureditvi je tako, da ljudje, ki ne delajo oz. v našem primeru ljudje za katere ni dela ne služijo denarja, brez denarja pa ne morejo do hrane. V Sloveniji imamo neke vrste mehki kapitalizem (socialno obarvan kapitalizem), ki si zaenkrat za take ljudi do neke mere prizadeva poskrbeti (študentje se izobražujemo zastonj in imamo subvencionirane malice, revne družine pridobivajo socialno pomoč, urejeno imamo zdravstveno zavarovanje). V državah, kjer ta “kapitalistična mehkoba” manjša, se soočajo z visokimi stopnjami kriminala, ki narašča vzporedno z naraščanjem brezposelnosti.
Problem brezposelnosti v Sloveniji (regija prekmurje) je opaziti, da državni uradi za zaposlovanje mlade, dela sposobne ljudi za katere ni delovnih mest, pošiljajo na nadalnje izobraževanje, za katero plača sama država.
Da si boste lažje predstavljali pomen zgoraj napisanega in kaj pomeni to, da si svetovne zaloge hrane lasti po vsej verjetnosti le 1-10% ljudi, kar je posledica zastarelega družbenega sistema in moderne tehnologije.
Primer v kmetijstvu:
Primer robotov v industriji:
Zdaj pa k ideji naprednejše distribucije prehrane, kjer se bomo osredoročili na trgovine z prehrambenimi izdelki:
Danes ljudje dnevno nakupujemo hrano v trgovinskih centrih. Košarica kupljenih dobrin pa je vsak dan bolj ali manj enaka (ljudje vsakodnevno kupujemo podobne stvari). Ljudje naj bi bili seznanjeni z blagovnimi znamkami, kvaliteto in s cenovnimi ugodnostmi (razprodajami in popusti) izdelkov, ki jih lahko nakupimo v naši neposredni okolici, prek reklamnih prospektov, ki dnevno polnijo naše poštne nabiralnike, vendar večina tega reklamnega materiala po hitrem pregledu leti v smeti, da o neracionalnosti take porabe papirja (za oglaševanje) niti ne razglabljamo.
Torej kljub veliki ponudbi in razpršenem oglaševanju velikih trgovskih podjetij, povprečen potrošnik ne more biti dovolj informiran, da bi ob nakupovanju svojo košarico napolnil cenovno optimalno oz. da bi lahko izbiral med tistimi izdelki, katerih cena zaradi presežka ponudbe ali bližajočega se izteka roka trajanja, pada. Veliko hrane preprosto ostane na policah do izteka roka trajanja, saj je nihče ne kupi. Prav tako klasični prodajni sistemi potrošnikom ne omogočajo, da bi bili informirani o priljubljenosti izdelkov med katerimi se odločajo, da bi si po želji lahko izdelke razvrstili po lestvici najbolj priljubljenih (najboljše ocenjenih in najbolj prodajanih).
Klasična prodaja potrošnikom tega ne omogoča. Namen klasične prodaje je čim več prodati ter s kreativnim oglaševanjem in spreminjanjem cen (popusti) privabiti čimveč kupcev oz. vsaj obdržati svojo stalno bazo kupcev ter obenem držati cene izdelkov na najvišji možni ravni glede na konkurenco. Večjo skrb za potrošnika in izboljšave, ki bi potrošniku omogočila prihranek časa in energije bi omogočil le prehod na inteligentnejši prodajni proces, ki bi ga uravnaval računalnik (strežnik), ki bi zbiral naročila. Edino človeško delo bi bilo pakiranje naročil (paketov) v skladiščih in razvoz po regijah. Cena izdelkov pa ne bi trpela, saj bi en razvoz poskrbel za oddajo velikega števila naročil.
O izdelkih bi se prek spletne strani samega izdelka dalo pridobili dodatne informacije (kraj izdelave, poreklo sestavin, oceno, sloves in priljubljenost proizvajalca), prav tako bi bila dana možnost, da bi si vsak lahko ogledal mnenja/komentarje ostalih potrošnikov na kupljen produkt.
Torej vse to bi bilo možno doseči s pomočjo spletne trgovine, ki bi bazirala na inteligentnem podatkovnem sistemu. Stvar si lahko nekako predstavljamo kot Amazon, vendar specializiran v spletno prodajo prehrambenih izdelkov in razvažanje po regijah. Nakupi bi se potemtakem opravljali prek spletne strani. Posameznik bi lahko izbiral med mnogimi nakupnimi paketi, ki bi vsebovali predloge za zdrave obroke z recepti (malica, zajtrk, večerja), ki bi jih sestavili specialisti za zdravo prehrano in bi bili ocenjeni s strani več strokovnjakov. Taki paketi bi torej vsebovali različne kombinacije prodajnih artiklov z recepti in navodili za pripravo obrokov. Naročniki pa bi si lahko ustvarili tudi svoje priljubljene nakupe. Tako bi ljudje nakup za več izdelkov opravili le s klikom na miškin gumb, lahko bi celo izbrali dneve v tednu za dostavo.
Izdelava podatkovne baze je moja seminarska naloga. Komentarji, kritike, pripombe na vsebino tega članka so zaželjeni.
Popularity: 5% [?]
Tags: distribucija, dostava hrane, izdelki
Zanimiv članke, sprva nisem imel namena prebrat celega a me je kasneje kar potegnil vase.