Pred približno dvema mescema sem v virtualnem okolju Second life odprl majhno virtualno trgovinico s skriptami BBscripts. Zaslužki od prodaje skript so potem čez čas postopoma začeli naraščati, prav tako so tudi naraščale moje veščine programiranja. Slednje sem s pridom vnovčil tudi v šoli pri izpitu iz programiranja. Izkazalo se je, da je res najboljša šola tista, kjer si ob učenju lahko prislužiš denar.
Zelo zanimivo je, da v virtualnem svetu Second Life gredo lepo v prodajo tudi stvari za katere bi si mislili, da se sploh ne bodo prodajale. Ekonomska analiza virtualnega sveta Second Life kaže, da je vedno več je takih ljudi, ki v virtualnem okolju zaslužijo veliko več denarja kot ga v svoji vsakodnevni službi. Ljudje, ki uspejo v virtualnem okolju potemtakem dajo odpoved in se docela podajo v virtualno podjetništvo. Število virtualnih podjetnikov iz leta v leto narašča. Aktualno ekonomsko statistiko virtualnega sveta Second Life sem objavil v svoji predstavitvi, ki se nahaja na naslednji povezavi-> http://www.slideshare.net/wiliclip/virtual-world-second-life
Po vsem tem tudi moja PayPal denarnica prikazuje vedno bolj pozitivno stanje…
Pisanje skript v virtualnem svet Second Life s pomočjo skriptnega jezika LSL. Ko enkrat obvladaš osnovne koncepte računalniškega programiranja sploh ni težko. Ko se v Second Life-u na nek način udomačiš v programiranju je prehod na druge programske jezike kot so c++, php, java tudi veliko lažji…
Seveda pa virtualno podjetništvo ne mora biti nujno vezano na področje programiranja. Veliko je tudi drugih priložnosti za virtualne, arhitekte, zidarje, 3d modelrje.
Kot za primer: Jaz sem svoje zadnje programersko delo opravil za bivšo italijansko manekeno, ki prodaja texture za jadrnice. Izdelal sem skript TEXTURIZER, ki ji omogoča prodajo paketov različnih barv.
V tej objavi bom opisal svojo idejo, kako bi lahko spremenili proces nakupovanja, da bi le ta postal optimalnejši, in človeku bolj prijazen. Gre za način optimalnejše distribucije živilskih izdelkov, ki bi ljudem (potrošnikom) omogočila boljšo informiranost o prehrambenih izdelkih, izbiri zdrave prehrane…
Začel bom s površinskim opisom same produkcije hrane in samim sistemom naše družbe.
Vsi se zavedamo, da človek ne more živeti brez vode in hrane. V tem času ne moremo živeti tudi brez živilskih trgovinskih centrov. Dejstvo je, da v tehnološko razvitejših državah ljudje ne pridelujemo hrane, ki jo uživamo. Glede hrane smo odvisni od podjetij (korporacij), ki nastopajo na trgu, ta pa so v globaliziranem svetu odvisna od samega trga in zatorej svetovnega ekonomskega stanja (to lahko danes v recesiji čutimo že na lastni koži). Živilsko pridelovalna industrija je zelo velika, v veliki meri avtomatizirana in vzporedno s tehnološkim razvojem je vedno večja tudi stopnja naraščanja in širjenja popolno robotizirane industrije. Po eni strani je to dobro, saj cenejša robotska proizvodnja omogoča cenejšo in optimalnejšo produkcijo, kar povzroči padec cen izdelkov. Po drugi strani pa zaradi tega prihaja do vedno večjega konflikta s samo naravo kapitalistične ureditve, ki deluje na monetarnem principu. Človeško delovno silo nadomešča robotska sila, katere variabilni stroški so le cena elektrike in stroški vzdrževanja (delajo praktično zastonj), zaradi tega narašča stopnja brezposelnosti. V strogi kapitalistični ureditvi je tako, da ljudje, ki ne delajo oz. v našem primeru ljudje za katere ni dela ne služijo denarja, brez denarja pa ne morejo do hrane. V Sloveniji imamo neke vrste mehki kapitalizem (socialno obarvan kapitalizem), ki si zaenkrat za take ljudi do neke mere prizadeva poskrbeti (študentje se izobražujemo zastonj in imamo subvencionirane malice, revne družine pridobivajo socialno pomoč, urejeno imamo zdravstveno zavarovanje). V državah, kjer ta “kapitalistična mehkoba” manjša, se soočajo z visokimi stopnjami kriminala, ki narašča vzporedno z naraščanjem brezposelnosti.
Problem brezposelnosti v Sloveniji (regija prekmurje) je opaziti, da državni uradi za zaposlovanje mlade, dela sposobne ljudi za katere ni delovnih mest, pošiljajo na nadalnje izobraževanje, za katero plača sama država.
Da si boste lažje predstavljali pomen zgoraj napisanega in kaj pomeni to, da si svetovne zaloge hrane lasti po vsej verjetnosti le 1-10% ljudi, kar je posledica zastarelega družbenega sistema in moderne tehnologije.
Primer v kmetijstvu:
Primer robotov v industriji:
Zdaj pa k ideji naprednejše distribucije prehrane, kjer se bomo osredoročili na trgovine z prehrambenimi izdelki:
Danes ljudje dnevno nakupujemo hrano v trgovinskih centrih. Košarica kupljenih dobrin pa je vsak dan bolj ali manj enaka (ljudje vsakodnevno kupujemo podobne stvari). Ljudje naj bi bili seznanjeni z blagovnimi znamkami, kvaliteto in s cenovnimi ugodnostmi (razprodajami inpopusti) izdelkov, ki jih lahko nakupimo v naši neposredni okolici, prek reklamnih prospektov, ki dnevno polnijo naše poštne nabiralnike, vendar večina tega reklamnega materiala po hitrem pregledu leti v smeti, da o neracionalnosti take porabe papirja (za oglaševanje) niti ne razglabljamo.
Torej kljub veliki ponudbi in razpršenem oglaševanju velikih trgovskih podjetij, povprečen potrošnik ne more biti dovolj informiran, da bi ob nakupovanju svojo košarico napolnil cenovno optimalno oz. da bi lahko izbiral med tistimi izdelki, katerih cena zaradi presežka ponudbe ali bližajočega se izteka roka trajanja, pada. Veliko hrane preprosto ostane na policah do izteka roka trajanja, saj je nihče ne kupi. Prav tako klasični prodajni sistemi potrošnikom ne omogočajo, da bi bili informirani o priljubljenosti izdelkov med katerimi se odločajo, da bi si po želji lahko izdelke razvrstili po lestvici najbolj priljubljenih (najboljše ocenjenih in najbolj prodajanih).
Klasična prodaja potrošnikomtegane omogoča. Namen klasične prodaje je čim več prodati ter s kreativnim oglaševanjem in spreminjanjem cen (popusti) privabiti čimveč kupcev oz. vsaj obdržati svojo stalno bazo kupcev ter obenem držati cene izdelkov na najvišji možni ravni glede na konkurenco. Večjo skrb za potrošnika in izboljšave, ki bi potrošniku omogočila prihranek časa in energije bi omogočil le prehod na inteligentnejši prodajni proces, ki bi ga uravnaval računalnik (strežnik), ki bi zbiral naročila. Edino človeško delo bi bilo pakiranje naročil (paketov) v skladiščih in razvoz po regijah. Cena izdelkov pa ne bi trpela, saj bi en razvoz poskrbel za oddajo velikega števila naročil.
O izdelkih bi se prek spletne strani samega izdelka dalo pridobili dodatne informacije (kraj izdelave, poreklo sestavin, oceno, sloves in priljubljenost proizvajalca), prav tako bi bila dana možnost, da bi si vsak lahko ogledal mnenja/komentarje ostalih potrošnikov na kupljen produkt.
Torej vse to bi bilo možno doseči s pomočjo spletne trgovine, ki bi bazirala na inteligentnem podatkovnem sistemu. Stvar si lahko nekako predstavljamo kot Amazon, vendar specializiran v spletno prodajo prehrambenih izdelkov in razvažanje po regijah. Nakupi bi se potemtakem opravljali prek spletne strani. Posameznik bi lahko izbiral med mnogimi nakupnimi paketi, ki bi vsebovali predloge za zdrave obroke z recepti (malica, zajtrk, večerja), ki bi jih sestavili specialisti za zdravo prehrano in bi bili ocenjeni s strani več strokovnjakov. Taki paketi bi torej vsebovali različne kombinacije prodajnih artiklov z recepti in navodili za pripravo obrokov. Naročniki pa bi si lahko ustvarili tudi svoje priljubljene nakupe. Tako bi ljudje nakup za več izdelkov opravili le s klikom na miškin gumb, lahko bi celo izbrali dneve v tednu za dostavo.
Izdelava podatkovne baze je moja seminarska naloga. Komentarji, kritike, pripombe na vsebino tega članka so zaželjeni.
Če bi se ob študiju rad preizkusil še v podjetniških vodah, si lahko za začetek registriraš tako imenovani popoldanski s.p. in tako uradno postaneš samostojni podjetnik posameznik.
KDO?
“Študentski” s.p. je izraz, ki formalno ne obstaja - uporablja se za popoldanski s.p., ki ga registrira študent, pomeni pa opravljanje dejavnosti samostojnega podjetnika posameznika poleg neke druge, glavne dejavnosti. V primeru študenta je to, jasno, študij. Razlika med običajnim in popoldanskim s.p. je v plačevanju prispevkov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kot študent si obvezno zavarovan prek staršev, zato moraš za svoj s.p. odšteti le 30,16 € (27,08 € za pokojninsko in 3,08 € za zdravstveno zavarovanje) - to pa je bistveno manj, kot pri “redni” obliki s.p., kjer se mesečno plačuje od 200 € naprej.
KJE?
Bodoči samostojni podjetnik posameznik lahko vse postopke registracije s.p. opravi sam preko portala e-VEM, toda vedeti moraš, da registracija preko spleta zahteva kvalificirano digitalno potrdilo za preverjanje identitete in elektronsko podpisovanje dokumentov. Pridobitev takega potrdila traja 3 dni, zato se, če se ti zelo mudi, raje osebno oglasi na eni od vstopnih točk, točk VEM. Nahajajo se: - na izpostavah AJPES (Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve); - na upravnih enotah in v krajevnih uradih; - v JAPTI (Javne agencije RS za podjetništvo in tuje investicije); - v okviru mreže lokalnih podjetniških centrov; - v Obrtni zbornici Slovenije; - v Gospodarski zbornici Slovenije in na - davčnih uradih. Svetovalci na vstopnih točkah ti bodo pomagali z nasveti in izvedbo vseh postopkov. Potem bo vstopna točka prejeto prijavo samostojnega podjetnika preko sistema e-VEM posredovala AJPES, ki bo samostojnega podjetnika vpisala v Poslovni register Slovenije (PRS) ter mu izdala sklep o vpisu.
KAJ?
Torej
kaj potrebuješ za postopek pridobitve statusa s.p.?
osebni dokument;
davčno številko;
potrdilo o statusu študenta (da kasneje davčnemu uradu tega ne bo treba posebej urejati);
in izponjene obrazce => lahko jih izpolniš na kraju samem, ker pa nekateri od njih zahtevajo specifične informacije, kot so npr. predvideni prihodki in odhodki, način vodenja poslovnih knjig in podobno, si jih raje natisni že doma (najdeš jih na: www.ajpes.si ). Sicer pa boš postopek registracije najhitreje opravil na izpostavi AJPES. KAKO? Ko si enkrat vpisan v register, lahko začneš opravljati dejavnost. Vendar pa moraš v osmih dneh s sklepom, ki ta vpis dokazuje, vpisati tudi v davčni register , se prijaviti na Zavod za zdravstveno zavarovanje in se identificirati za DDV. Na koncu, po zaključeni registraciji in prijavi na vse urade, pa nikar ne pozabi odpreti transakcijskega računa ter si izdelati žig. ZAKAJ (NE)? Temeljni pomanjkljivosti statusa s.p. nasproti gospodarskim družbam sta naslednji:
kot podjetnik odgovarjaš za svoje poslovanje z vsem svojim premoženjem,
obdavčen si po Zakonu o dohodnini, kar je zate v primeru večjih dobičkov mnogo dražje, kot če bi si ustanovil denimo d.o.o. (družbo z omejeno odgovornostjo), ki je za razliko od s.p. pravna oseba in bi rešila tudi prvi “problem”. Po drugi strani pa ima status s.p. tudi precej prednosti: ni ustanovnega kapitala;
ustanovitev je hitra in preprosta;
gre za obliko, primerno za začetnike, ki na začetku svoje podjetniške poti še ne pričakujejo velikih dobičkov;
priznanih je več normiranih stroškov, kot pri delu preko študentskega servisa.
KAJ PA PRAVICE IZ ŠTUDENTSKEGA STATUSA?
Zakon o visokem šolstvu v 69.členu določa, da imajo študentje, ne glede na to, ali se študij izvaja kot redni ali izredni, pravico do zdravstvenega varstva in drugih ugodnosti ter pravic (primeroma so našteti: prehrana, prevozi, štipendiranje) v skladu s posebnimi predpisi, če niso v delovnem razmerju ali prijavljeni kot iskalci zaposlitve. ZViS je tako splošni predpis, ki napoti na specialne določbe drugih pravnih aktov. V primeru ugotavljanja upravičenosti študenta, ki je obenem samostojni podjetnik posameznik, do pravic, ki izhajajo iz študentskega statusa, je potrebno uporabiti še področne pravne predpise. Visokošolski zakon študentu z registriranim popoldanskim s.p. namreč ne jemlje upravičenosti do omenjenih pravic, saj gre v takem primeru za obliko samozaposlenosti, ne pa za delovno razmerje, kaj šele iskanje zaposlitve, vendar pa imajo drugi akti lahko tudi drugačno dikcijo. Primer je recimo Pravilnik o subvencioniranju bivanja - ta kot pogoj za pridobitev (in seveda ohranjanje) pravice do bivanja v študentskem domu ali subvencionirano pri zasebniku izpostavlja nezaposlenost. Tako postavljenega pogoja pa kot samostojni podjetnik, tudi, če le “popoldanski” ne izpolnjuješ več. Status s.p. pa vodi tudi v izgubo štipendije in načeloma tudi pravice do opravljanja dela preko študentskega servisa. Odločitev je tvoje
pretehtaj vse prednosti in pomanjkljivosti, primerjaj koristi in stroške, vsekakor pa uresniči svoje ambicije.
V sredo (12. november) sem se udeležil 45. seminarja študentske borze, okrogle mize, za katero je sedelo nekaj imenitnih podjetnih gostov: Ivo Boscarol, dr. Marko Pleško, Tomaž Bergant, Jure Mlakuž in mag. Janko Burgar. Če se malo po pesniško izrazim: Kakorkoli imenitni in znani, meni prav zares vsi neznani. Continue reading →
Študent kot dopolnilno oz. popoldansko dejavnost lahko odpre t. i. »popoldanski s.p.«, vendar ne kot svoj edini in glavni poklic. Se pravi, da ima zato urejeno plačevanje prispevkov za zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje z nekega drugega naslova (redno delovno razmerje s polnim delovnim časom, upokojenec, študent).
18.2.2008
Z uveljavitvijo Zakona o gospodarskih družbah popoldanska obrt ni več opredeljena, to pomeni da morate za opravljanje dejavnosti po klasični poti pridobiti status samostojnega podjetnika. Popoldanski s.p. oz. popoldanska obrt se pogovorno ali v praksi sicer še vedno uporablja, kar pa ni pravilno. Da se nek podjetnik ukvarja s popoldansko obrtjo se pogovorno opredeljuje tistega podjetnika, ki ni samozaposlen (zaposlen je nekje drugje) in ima zato urejeno plačevanje prispevkov za zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje preko redne zaposlitve ali preko drugega statusa. V zvezi z opravljanjem dejavnosti (”popoldanskim s.p.”), ki jo opravlja zraven zaposlitve, pa plačuje le pavšalne prispevke. Se pravi do razlik prihaja zgolj v zvezi s plačevanjem prispevkov, med tem ko pravno formalen status mora imeti podjetnik oz. oseba ki se ukvarja s pridobitno dejavnostjo enako urejen, ne glede na to ali je redno zaposleni kje drugje ali pa se ukvarja izključno z opravljanjem dejavnosti pod obliko samostojnega podjetnika.
Plačevanje pavšalnih prispevkov
Mesečni prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje cca. 25 EUR Mesečni prispevek za zdravstveno zavarovanje cca. 3 EUR
Popoldanski s.p. lahko odpre nekdo, ki je ŽE ZAPOSLEN ali upokojenec, ki ima urejeno plačevanje prispevkov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje. To pomeni, da nekdo drug (navadno podjetje v katerem je popoldanski sp zaposlen) plačuje njegove PRISPEVKE za socialno varnost (zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje).
Razlika med obema tiči izključno in samo v plačilu prispevkov za socialno varnost: Prispevki navadnega s.p.: 200 EUR Prispevki popoldanskega s.p.: cca 28 EUR
Popoldanski s.p. je na trgu izenačen z navadnim, kar pomeni, da ima enake pravice in dolžnosti.
kaj potrebuješ za postopek pridobitve statusa s.p.?
