O lokalnih valutah veliko piše ter tudi predava magistrica Marjana kos, na svojem blogu, ki takole opiše svoje najljubše razloge za lokalno valuto:
Osnovna ideja lokalnih valut je v tem, da tak denar v večji meri ostane v lokalni skupnosti. To prispeva k večjemu blagostanju v takšni skupnosti, saj ista količina denarja omogoči zaslužek več ljudem. Denar, zaslužen v eni trgovinici, je porabljen v drugi, kjer spet predstavlja zaslužek, le-ta je potrošen v naslednji in tako naprej. Ista količina denarja naredi več ‘krogov’ v lokalnem gospodarstvu – v ekonomiji je učinek znan kot lokalni multiplikator. (računski primer)
Različne študije so pokazale zanimive rezultate. V zelo odvisnih skupnostih, kot so recimo indijanski rezervati v ZDA so ugotovili, da 75% denarja odteče iz skupnosti v roku 48 ur - za plačilo storitev izven skupnosti ali za nakupe v supermarketih, od koder denar odteka v oddaljeno centralo trgovske mreže.
Če isto količino denarja potrošim v veleblagovnici, le majhen odstotek tega denarja ostane v kraju (npr. kot plače delavcem), večina pa ga odteče iz lokalnega gospodarstva. Lokalni denar lahko poskusite uporabiti v trgovini multinacionalne verige, pa vam to najverjetneje ne bo uspelo. Denar, ki ga potrošite pri njih, ponavadi še isti dan zapusti mesto, saj ga potrebujejo za plačilo oddaljenim dobaviteljem, pisarniškim delavcem v velikih mestih, ter za plačilo dobičkov lastnikom kapitala. Tega pa z lokalnim denarjem ne morejo. Le-ta v sami zasnovi preprečuje odtekanje denarja iz lokalnega gospodarstva – kar je ravno nasprotno, kot deluje ‘nacionalni’ denar, ki s svetlobno hitrostjo kroži okoli planeta v lovu za najvišjimi dobički.
Lokalne valute so po pravilu tudi oblika denarja, ki ni obremenjena z obrestmi , saj je namenjena temu, da je sredstvo menjave čim lažje dostopno čim širšemu krogu ljudi. Pogosto so celo osnovane na načelu ležarin, ki spodbujajo kroženje denarja.
In zdaj nekaj bolj lahkotnega
Obstajajo pa še drugi razlogi za ‘igranje’ z lokalnimi valutami. Meni najljubši in najpomembnejši je ta, da nas spodbudijo, da pričnemo razmišljati o denarju in o tem, kako ga uporabljamo…
Ob prebiranju članka na Wallstreet Journal sem naletel na članek o združbi novih in uspešnih diplomantov najboljših ameriških fakultet. Organizacija se imenuje Teach for America in njihov namen je prenos znanja in ustvarjanje najbolših praks poučevanja v javnih šolah v revnejših predelih Amerike.
Vse odkar sem prejšnje leto obiskal severno ameriko imam občutek, da je storilnost in učinkovitost slovencev v primerjavi z američani na vseh področjih, na nižjem nivoju. Da moji občutki niso zgrešeni dokazujejo tudi številni ekonomski kazatelji v katere se v tem članku ne nameravam spuščati.
V ameriki sem bil fasciniran nad urejenostjo in organiziranostjo podjetij in v njih zaposlenih ljudi. Res je tudi, da je stopnja konkurenčnosti med v poslovnem svetu zelo visoka, ampak je pa tudi res, da je to eden izmed glavnih dejavnikov ekonomske rasti. Opazil sem, da je glavno gonilo tamkajšnjega lokalnega gospodarstva ponuditi več, ceneje in kvalitetnejše ter tako poskrbeti za lokalno skupnost. Pri nas je to drugače. Ameriko drugače pestijo mnoge težave, ki so skupne vsem državnim tvorbam. O vseh teh civilizacijskih težavah, ki si jih deli vso človeštvo bi se dalo razglabljati na veliko, vendar to ni namen tega članka.
Zakaj so američani bolj učinkoviti? Predvsem zaradi naprednejšega managementa.Vsako področje človekove dejavnosti je načrtovano, izvajano, vodeno in kontrolirano. Ljudje smo tisti, ki ustvarjamo organizacijske strukture in ljudje smo tisti, ki te organizacijske strukture vodimo. Od vseh teh osnovnih gradnikov managementa je odvisna učinkovitost vseh ljudi, ki sodelujejo v določeni organizacijski strukturi. Sistem je lahko pravilno načrtovan in tudi izvedba tega načrta je lahko uspešna, peša pa potem vodenje in nadzor ter nesposobnost prilagajanja primarnega načrta in dinamiki okoljskih sprememb prilagojeno vodenja organizacije. To lahko opazimo predvsem pri nekaterih slovenskih propadajočih podjetij katerih vodilni managerji so očitno nesposobni. Slabega managerja tako lahko prepoznamo že po stanju fasade zgradbe v kateri ta opravlja ali ne opravlja svoje delo.
Tudi srednja šola, ki sem si jo imel priložnost ogledati v ameriki je bila urejena. Primer:
Omejena parkirna mesta ob šoli za dijake. Za parkirni prostor dijaki plačujejo letno najemnino. Od prihodkov iz parkirnine bo vodstvo šole v primeru še večjih potreb po parkirnih mestih v nekaj letih povečalo parkirne kapacitete.
Če se država nameni vzpodbujati ekonomsko rast in socialno blaginjo se mora najbolj posvetiti prav vzpodbujanju izobraževalnega sektorja. Moje mnenje je, da je način slovenskega izobraževanja in management izobraževalnih institucij v Sloveniji zadovoljiv, ni pa optimalen. Če si želimo biti uspešni se z le zadovoljivo oceno nikakor ne smemo sprijaznit.
Naslov tega članka je Agencija za ocenjevanje uspešnosti pedagogov. Take agencije v Sloveniji ne poznamo in tudi sami učitelji imajo zelo slabe izkušnje z različnimi implementacijami “ocenjevanj uspešnosti dela učiteljev”. Skupno vsem tem slabo zasnovanim poskusom vzpodbujanja vse slovenske učne učinkovitosti, ki se začne pri učiteljih je interno ocenjevanje uspešnosti, ki bi ga naj opravljali sami ravnatelji šol. Na povprečnega ravnatelja šole vplivajo mnogi dejavniki, ki temu človeku onemogočajo, da bi to nalogo opravljal na strokovno objektiven način. Naj omenim samo način kako ravnatelj pride do svoje funkcije ter mnoge kolegialne odnose, ki si jih je skozi leta svojega delovanja na šoli vzpostavi…
Pomembno se je zavedati samega namena uveljavitve vzpodbud učiteljem. Namen je seveda povečati učinkovitost in delovno storilnost (splošno uspešnost) učiteljev. Kako merimo uspešnost učiteljev? Da si odgovorimo na to vprašanje si najprej odgovorimo na vprašanje kako merimo uspešnost podjetja? Uspešnost podjetja merimo na podlagi kvalitete in števila prodanih produktov. Prav tako se mora uspešnost učitelja meriti na podlagi njegovih outputov. Output vsake šole, vsakega razreda, vsakega učitelja so učenci. Torej uspešnost učitelja moramo meriti izključno na podlagi rezultatov, ki jih dosegajo njegovi učenci. Do teh rezultatov pa lahko pridemo le z nekim splošnimi zunanjimi (eksternimi) preverjanji kot je na primer matura. Lahko bi pa v ta namen nastala tudi neprofitna agencija, katere namen bi bilo snovanje in opravljanje takih vmesnih preverjanj znanja učencev. Na podlagi teh podatkov bi se potem dalo dodatno nagrajevati učitelje, ki so ob svojem delu zasnovali uspešne pedagoške metode. Naloga celotnega kolektiva v neki šoli mora biti, da se iz inputov ustvari kar se da kvalitetne outpute.
Danes so nam na voljo informacijski sistemi, ki nam omogočajo, slediti rezultatom (ocenam) in napredovanju (nazadovanju) prav vsakemu učencu v Sloveniji. Na podlagi podatkov iz takega univerzalnega sistema se potem da izračunati določen količnik učiteljeve uspešnosti, spet na podlagi katerega bi se učiteljem v celi Sloveniji odmerjale nagrade za uspešnost.
Potem ko je učitelj enkrat zaposlen ni več toliko pomembno iz kakšne šole učitelj prihaja in kakšne so njegove kompetence, bolj pomembni so njegovi konkretni rezultati. Za primer:
V učilnico z 20-imi učenci lahko postavite človeka z opravljenim doktoratom in obstaja verjetnost, da bo pedagoško manj učinkovit v prmerjavi z drugimi pedagogi brez doktorata.
Taka reorganizacija slovenskega šolskega sistema bi povzročila večjo skrb za slovenskega učenca in njegovo boljše počutje, večjo motiviranost za učenje in večjo storilnost.
Kar mi je všeč glede Amerike je to, da se tam zavedajo pomembnosti naprednejše organizacije. Še posebej elitne šole, ki so prisiljene uvajati naprednejše rešitve, da vzdržujejo svoj ugled. Biti sposoben povečati lastno učinkovitost in učinkovitost vseh za katere si posredno ali neposredno odgovoren je v današnjem globaliziranem svetu ključnega pomena.
Upam, da sem vam skozi svoj članek uspel pojasniti pomen naprednega managementa v izobraževalnih inštitucijah.
L2jserver http://l2jserver.com/ je spletni projekt, kjer so programerji s celega sveta v javi spisali server (game server in login server) za poganjanje Lineage 2 okolja - simulacija.
V tak server se igralec lahko poveže s pomočjo uradnega odjemalca, ki je na voljo za dol poteg. Kolikor sem uspel prebrati na internetu, sama uporaba originalnega odjemalca, ki ga ponujajo v uporabo zastonj ni nelegalna. Nelegalno (kršenje avtorskih pravic) je le vsakakršno modificiranje odjemalca.
Torej sama uporaba odjemalca (če se odjemalec ne modificira) za dostop na tak server ni nelegalna.
Čeprav so ob zavedanju obstoja takega serverja na NCSOFT-u spremenili svoj TERMS & AGREEMENTS in napisali, da je povezovanje v druge simulacije prepovedano - to naj striktno pravno ne bi veljalo, saj je odprtokodna simulacija okolja nastala prej, “preden so na NCSOFT-u dopolnili pravno luknjo v svojih licencah” (take korekture naj ne bi bile možne). Slednje torej predstavlja pravno varovalko ob uporabi odprtokodne simulacije.
Z uporabo tega odprtokodnega serverja igranje Lineage II na zastonjskih serverjih potemtakem ni nelegalno.
Sam seveda nisem po poklicu pravnik in zatorej ne poznam kakše so točno sodne prakse v teh primerih. Vsekakor pa odpiram diskusijo, saj me zanima vaše mnenje in če bo kdo od vas izbrskal še kaj več o tem, toliko bolje.
Zanima me pa, ker sem s pomočjo odprtokodne rešitve tudi sam postavil server za Lineage 2. Zdaj pa nisem prepričan, če ga v Sloveniji slovenski igralci lahko uporabljamo. Ta objava je prvotno bila moj post na slo-tech forumu pod sekcijo igre, vedar jo je moderator v neprepričanosti, če je v skladu z pravilnikom - zadržal in omenil, da gre v predelavo višje (verjetno nadrejenim ali karkoli je že mislil).
V tej objavi bom opisal svojo idejo, kako bi lahko spremenili proces nakupovanja, da bi le ta postal optimalnejši, in človeku bolj prijazen. Gre za način optimalnejše distribucije živilskih izdelkov, ki bi ljudem (potrošnikom) omogočila boljšo informiranost o prehrambenih izdelkih, izbiri zdrave prehrane…
Začel bom s površinskim opisom same produkcije hrane in samim sistemom naše družbe.
Vsi se zavedamo, da človek ne more živeti brez vode in hrane. V tem času ne moremo živeti tudi brez živilskih trgovinskih centrov. Dejstvo je, da v tehnološko razvitejših državah ljudje ne pridelujemo hrane, ki jo uživamo. Glede hrane smo odvisni od podjetij (korporacij), ki nastopajo na trgu, ta pa so v globaliziranem svetu odvisna od samega trga in zatorej svetovnega ekonomskega stanja (to lahko danes v recesiji čutimo že na lastni koži). Živilsko pridelovalna industrija je zelo velika, v veliki meri avtomatizirana in vzporedno s tehnološkim razvojem je vedno večja tudi stopnja naraščanja in širjenja popolno robotizirane industrije. Po eni strani je to dobro, saj cenejša robotska proizvodnja omogoča cenejšo in optimalnejšo produkcijo, kar povzroči padec cen izdelkov. Po drugi strani pa zaradi tega prihaja do vedno večjega konflikta s samo naravo kapitalistične ureditve, ki deluje na monetarnem principu. Človeško delovno silo nadomešča robotska sila, katere variabilni stroški so le cena elektrike in stroški vzdrževanja (delajo praktično zastonj), zaradi tega narašča stopnja brezposelnosti. V strogi kapitalistični ureditvi je tako, da ljudje, ki ne delajo oz. v našem primeru ljudje za katere ni dela ne služijo denarja, brez denarja pa ne morejo do hrane. V Sloveniji imamo neke vrste mehki kapitalizem (socialno obarvan kapitalizem), ki si zaenkrat za take ljudi do neke mere prizadeva poskrbeti (študentje se izobražujemo zastonj in imamo subvencionirane malice, revne družine pridobivajo socialno pomoč, urejeno imamo zdravstveno zavarovanje). V državah, kjer ta “kapitalistična mehkoba” manjša, se soočajo z visokimi stopnjami kriminala, ki narašča vzporedno z naraščanjem brezposelnosti.
Problem brezposelnosti v Sloveniji (regija prekmurje) je opaziti, da državni uradi za zaposlovanje mlade, dela sposobne ljudi za katere ni delovnih mest, pošiljajo na nadalnje izobraževanje, za katero plača sama država.
Da si boste lažje predstavljali pomen zgoraj napisanega in kaj pomeni to, da si svetovne zaloge hrane lasti po vsej verjetnosti le 1-10% ljudi, kar je posledica zastarelega družbenega sistema in moderne tehnologije.
Primer v kmetijstvu:
Primer robotov v industriji:
Zdaj pa k ideji naprednejše distribucije prehrane, kjer se bomo osredoročili na trgovine z prehrambenimi izdelki:
Danes ljudje dnevno nakupujemo hrano v trgovinskih centrih. Košarica kupljenih dobrin pa je vsak dan bolj ali manj enaka (ljudje vsakodnevno kupujemo podobne stvari). Ljudje naj bi bili seznanjeni z blagovnimi znamkami, kvaliteto in s cenovnimi ugodnostmi (razprodajami inpopusti) izdelkov, ki jih lahko nakupimo v naši neposredni okolici, prek reklamnih prospektov, ki dnevno polnijo naše poštne nabiralnike, vendar večina tega reklamnega materiala po hitrem pregledu leti v smeti, da o neracionalnosti take porabe papirja (za oglaševanje) niti ne razglabljamo.
Torej kljub veliki ponudbi in razpršenem oglaševanju velikih trgovskih podjetij, povprečen potrošnik ne more biti dovolj informiran, da bi ob nakupovanju svojo košarico napolnil cenovno optimalno oz. da bi lahko izbiral med tistimi izdelki, katerih cena zaradi presežka ponudbe ali bližajočega se izteka roka trajanja, pada. Veliko hrane preprosto ostane na policah do izteka roka trajanja, saj je nihče ne kupi. Prav tako klasični prodajni sistemi potrošnikom ne omogočajo, da bi bili informirani o priljubljenosti izdelkov med katerimi se odločajo, da bi si po želji lahko izdelke razvrstili po lestvici najbolj priljubljenih (najboljše ocenjenih in najbolj prodajanih).
Klasična prodaja potrošnikomtegane omogoča. Namen klasične prodaje je čim več prodati ter s kreativnim oglaševanjem in spreminjanjem cen (popusti) privabiti čimveč kupcev oz. vsaj obdržati svojo stalno bazo kupcev ter obenem držati cene izdelkov na najvišji možni ravni glede na konkurenco. Večjo skrb za potrošnika in izboljšave, ki bi potrošniku omogočila prihranek časa in energije bi omogočil le prehod na inteligentnejši prodajni proces, ki bi ga uravnaval računalnik (strežnik), ki bi zbiral naročila. Edino človeško delo bi bilo pakiranje naročil (paketov) v skladiščih in razvoz po regijah. Cena izdelkov pa ne bi trpela, saj bi en razvoz poskrbel za oddajo velikega števila naročil.
O izdelkih bi se prek spletne strani samega izdelka dalo pridobili dodatne informacije (kraj izdelave, poreklo sestavin, oceno, sloves in priljubljenost proizvajalca), prav tako bi bila dana možnost, da bi si vsak lahko ogledal mnenja/komentarje ostalih potrošnikov na kupljen produkt.
Torej vse to bi bilo možno doseči s pomočjo spletne trgovine, ki bi bazirala na inteligentnem podatkovnem sistemu. Stvar si lahko nekako predstavljamo kot Amazon, vendar specializiran v spletno prodajo prehrambenih izdelkov in razvažanje po regijah. Nakupi bi se potemtakem opravljali prek spletne strani. Posameznik bi lahko izbiral med mnogimi nakupnimi paketi, ki bi vsebovali predloge za zdrave obroke z recepti (malica, zajtrk, večerja), ki bi jih sestavili specialisti za zdravo prehrano in bi bili ocenjeni s strani več strokovnjakov. Taki paketi bi torej vsebovali različne kombinacije prodajnih artiklov z recepti in navodili za pripravo obrokov. Naročniki pa bi si lahko ustvarili tudi svoje priljubljene nakupe. Tako bi ljudje nakup za več izdelkov opravili le s klikom na miškin gumb, lahko bi celo izbrali dneve v tednu za dostavo.
Izdelava podatkovne baze je moja seminarska naloga. Komentarji, kritike, pripombe na vsebino tega članka so zaželjeni.
Svetovna monopoly igra se odvija že drugi dan. Glavne ulice v Ljubljani in vseh večjih mestih po svetu so že pokupljene. Tisti ki si svoje željene ulice niso uspeli kupiti ali so bili prepozni so se iz svoje nevoščljivosti imetnikom teh ulic maščevali tako, da so na njihove ulice postavili zapore ali smrdljive tovarne. Tako so meni sabotirali cesto do študentskega doma in eno izmed glavnih in največjih cest skozi Ljubljano. Najhuje so jo odnesli tisti, ki so se znašli na TOP 10 lestvici po točkah, katerim so vsi ostali igralci sabotirali ceste. Kar pa ni čudno, saj je, glede na to koliko denarja so si pridobili, očitno, da so goljufali.
Tistim, ki si želijo miru pred nevoščljivci priporočam, da svoje ulčice gradijo v odročnih ameriških mestecih, kjer ponudba še presega povpraševanje. Svoje ulčice pa napolnite s hišicami ali ostalimi stavbami tako, da ne bo več prostora za zapore ali tovarne, zlonamernih nasprotnikov.
Na Facebook-u je ustanovljena skupina Monopoly City Streets Slovenia v katero se lahko udeležijo vsi, ki si želijo soustvariti zavezništvo z ostalimi člani. Zavezništvo obsega dogovor o nenapadanju članov na LISTI in dogovor o napadanju tistih, ki se spravljajo na člane. Vabljeni!
Second Life ni igrica - je virtualno okolje - simulacija realnega življenja, kjer lahko poslujemo in gradimo na enostavnejši način. SL ima svojo ekonomijo in obstajajo različne možnosti zaslužka.
Vele-NAČRT za izgradnjo prvega slovenskega virtualnega mesta:
Slovensko vas v SL-ju. Vasica, bo šla skozi naslednje razvojne faze -> mesto -> velemesto -> država v SL-ju.
(Ker smo v slo po številu majhni bo ta država zajemala EX YUGO)
Ko bomo zbrali začetni kapital za zagon vasi (vasica ki bo postala mesto). Četudi na začetku slučajno ne bomo dobili investitorjev/družbenikov lahko potreben denar v okviru novonastajajoče skupnosti (ko bo velika) zberemo sami.
Ko bo denar bodo sledili koraki: - Nakup zemlje - 3D zasnova mesta (načrt) - gradnja po delih
Gradilo se bo počasi in na način, da se bodo investicije sproti vračale in omogočile še večje investicije.
Torej “virtualna vas” bo zadovoljevala vse človeške potrebe - tiste, ki so v domeni virtualnega sveta, seveda. V virtualnem mestu bo vsak lahko zadovoljeval svoje potrebe po zabavi, glasbi, druženju in spoznavanju novih ljudi ter karkoli si bo zaželel. Skratka na voljo bo vse kar si boste zaželeli.
Ne bo pa manjkalo tudi poslovnih sestankov za tiste malo bolj podjetne. Imeli pa bomo tudi podzemlje za tiste z sumljivimi posli…
Vas bo zajemala - blokovska stanovanja, hotel, bordel, disko, kino (možnost skupnih ogledi filmov), pisarne. V glavnem vse kar se bo potrebovalo.
Nastala bodo nova delovna mesta - DJ-i, spremljevalke, plesalke receptorji, vzdrževalci, graditelji in prodajalci izdelkov pod skupno blagovno znamko…
Na voljo bodo mikro-službe - da bo sistem deloval, denar krožil in omogočil širjenje mesta.
CILJ je narediti mesto, kjer se bodo ljudje radi zadrževali.
SLO SL inc.
Povabite v to skupino čimveč ljudi iz Second Life-a (iz Slovenije in sosednjih podobno govorečih držav).
Ko bom imel čas bom naredil še spletno stran in poslovni načrt (za potencialne investitorje).
