Ob prebiranju članka na Wallstreet Journal sem naletel na članek o združbi novih in uspešnih diplomantov najboljših ameriških fakultet. Organizacija se imenuje Teach for America in njihov namen je prenos znanja in ustvarjanje najbolših praks poučevanja v javnih šolah v revnejših predelih Amerike.
Članek: What They’re Doing After Harvard
Vse odkar sem prejšnje leto obiskal severno ameriko imam občutek, da je storilnost in učinkovitost slovencev v primerjavi z američani na vseh področjih, na nižjem nivoju. Da moji občutki niso zgrešeni dokazujejo tudi številni ekonomski kazatelji v katere se v tem članku ne nameravam spuščati.
V ameriki sem bil fasciniran nad urejenostjo in organiziranostjo podjetij in v njih zaposlenih ljudi. Res je tudi, da je stopnja konkurenčnosti med v poslovnem svetu zelo visoka, ampak je pa tudi res, da je to eden izmed glavnih dejavnikov ekonomske rasti. Opazil sem, da je glavno gonilo tamkajšnjega lokalnega gospodarstva ponuditi več, ceneje in kvalitetnejše ter tako poskrbeti za lokalno skupnost. Pri nas je to drugače. Ameriko drugače pestijo mnoge težave, ki so skupne vsem državnim tvorbam. O vseh teh civilizacijskih težavah, ki si jih deli vso človeštvo bi se dalo razglabljati na veliko, vendar to ni namen tega članka.
Zakaj so američani bolj učinkoviti? Predvsem zaradi naprednejšega managementa.Vsako področje človekove dejavnosti je načrtovano, izvajano, vodeno in kontrolirano. Ljudje smo tisti, ki ustvarjamo organizacijske strukture in ljudje smo tisti, ki te organizacijske strukture vodimo. Od vseh teh osnovnih gradnikov managementa je odvisna učinkovitost vseh ljudi, ki sodelujejo v določeni organizacijski strukturi. Sistem je lahko pravilno načrtovan in tudi izvedba tega načrta je lahko uspešna, peša pa potem vodenje in nadzor ter nesposobnost prilagajanja primarnega načrta in dinamiki okoljskih sprememb prilagojeno vodenja organizacije. To lahko opazimo predvsem pri nekaterih slovenskih propadajočih podjetij katerih vodilni managerji so očitno nesposobni. Slabega managerja tako lahko prepoznamo že po stanju fasade zgradbe v kateri ta opravlja ali ne opravlja svoje delo.
Tudi srednja šola, ki sem si jo imel priložnost ogledati v ameriki je bila urejena. Primer:
Omejena parkirna mesta ob šoli za dijake. Za parkirni prostor dijaki plačujejo letno najemnino. Od prihodkov iz parkirnine bo vodstvo šole v primeru še večjih potreb po parkirnih mestih v nekaj letih povečalo parkirne kapacitete.
Če se država nameni vzpodbujati ekonomsko rast in socialno blaginjo se mora najbolj posvetiti prav vzpodbujanju izobraževalnega sektorja. Moje mnenje je, da je način slovenskega izobraževanja in management izobraževalnih institucij v Sloveniji zadovoljiv, ni pa optimalen. Če si želimo biti uspešni se z le zadovoljivo oceno nikakor ne smemo sprijaznit.
Naslov tega članka je Agencija za ocenjevanje uspešnosti pedagogov. Take agencije v Sloveniji ne poznamo in tudi sami učitelji imajo zelo slabe izkušnje z različnimi implementacijami “ocenjevanj uspešnosti dela učiteljev”. Skupno vsem tem slabo zasnovanim poskusom vzpodbujanja vse slovenske učne učinkovitosti, ki se začne pri učiteljih je interno ocenjevanje uspešnosti, ki bi ga naj opravljali sami ravnatelji šol. Na povprečnega ravnatelja šole vplivajo mnogi dejavniki, ki temu človeku onemogočajo, da bi to nalogo opravljal na strokovno objektiven način. Naj omenim samo način kako ravnatelj pride do svoje funkcije ter mnoge kolegialne odnose, ki si jih je skozi leta svojega delovanja na šoli vzpostavi…
Pomembno se je zavedati samega namena uveljavitve vzpodbud učiteljem. Namen je seveda povečati učinkovitost in delovno storilnost (splošno uspešnost) učiteljev. Kako merimo uspešnost učiteljev? Da si odgovorimo na to vprašanje si najprej odgovorimo na vprašanje kako merimo uspešnost podjetja? Uspešnost podjetja merimo na podlagi kvalitete in števila prodanih produktov. Prav tako se mora uspešnost učitelja meriti na podlagi njegovih outputov. Output vsake šole, vsakega razreda, vsakega učitelja so učenci. Torej uspešnost učitelja moramo meriti izključno na podlagi rezultatov, ki jih dosegajo njegovi učenci. Do teh rezultatov pa lahko pridemo le z nekim splošnimi zunanjimi (eksternimi) preverjanji kot je na primer matura. Lahko bi pa v ta namen nastala tudi neprofitna agencija, katere namen bi bilo snovanje in opravljanje takih vmesnih preverjanj znanja učencev. Na podlagi teh podatkov bi se potem dalo dodatno nagrajevati učitelje, ki so ob svojem delu zasnovali uspešne pedagoške metode. Naloga celotnega kolektiva v neki šoli mora biti, da se iz inputov ustvari kar se da kvalitetne outpute.
Danes so nam na voljo informacijski sistemi, ki nam omogočajo, slediti rezultatom (ocenam) in napredovanju (nazadovanju) prav vsakemu učencu v Sloveniji. Na podlagi podatkov iz takega univerzalnega sistema se potem da izračunati določen količnik učiteljeve uspešnosti, spet na podlagi katerega bi se učiteljem v celi Sloveniji odmerjale nagrade za uspešnost.
Potem ko je učitelj enkrat zaposlen ni več toliko pomembno iz kakšne šole učitelj prihaja in kakšne so njegove kompetence, bolj pomembni so njegovi konkretni rezultati. Za primer:
V učilnico z 20-imi učenci lahko postavite človeka z opravljenim doktoratom in obstaja verjetnost, da bo pedagoško manj učinkovit v prmerjavi z drugimi pedagogi brez doktorata.
Taka reorganizacija slovenskega šolskega sistema bi povzročila večjo skrb za slovenskega učenca in njegovo boljše počutje, večjo motiviranost za učenje in večjo storilnost.
Kar mi je všeč glede Amerike je to, da se tam zavedajo pomembnosti naprednejše organizacije. Še posebej elitne šole, ki so prisiljene uvajati naprednejše rešitve, da vzdržujejo svoj ugled. Biti sposoben povečati lastno učinkovitost in učinkovitost vseh za katere si posredno ali neposredno odgovoren je v današnjem globaliziranem svetu ključnega pomena.
Upam, da sem vam skozi svoj članek uspel pojasniti pomen naprednega managementa v izobraževalnih inštitucijah.
Popularity: 10% [?]
Tags: Amerika, management, Wallstreet Journal
Od tega Teach for America sem ca. 3-4 leta nazaj brala članek, ki ga je napisala novinarka, ki se je sama udeležila tega programa. Po ca. dveh tednih usposabljanja je bila postavljena v razred v javni šoli v revnejšem predelu mesta, kjer ji ni šlo najbolje. Velik problem je bila disciplina nekaj pa tudi snov (učila je angleščino). Ženska je drugače že bila še kar dobro uveljavljena novinarka in ji tega ne bi bilo treba, vendar je hotela pomagati nepriviligiranim. Učinkovito? Upam, da so program dobro spremenili, ker se je ženska v članku dobro izpostavila in ne pokazala ravno v najlepši luči. (Ne vem, kje bi ta članek zdaj bil, če je sploh še na internetu).
V razredu pa je treba imeti še en “magic touch”, da znaš obvladati razred. Organizacija sama po sebi ni dovolj, je pa lahko dobra opora.
Kar sem v bistvu hotela reč, je to, da so v razredu verjetno še najpomembnejše stvari, ki se jih ne da meriti s številkami.
Se strinjam, da vsi niso primerni za pedagoško delo. Jaz iz enega posameznega primera slabe izkušnje neke novinarke ne bi sodil uspešnost celotnega programa.
V članku sem podal primer kako bi lahko vzpodbudili učitelje pri njihovem delu. Slovenski učenec bi lahko bil v centralni podatkovni bazi in za vsakega učenca, razred, šolo bi se dalo izmeriti uspešnost (učno uspešnost), saj na koncu šteje le znaje, ki ga učenec pridobi in ga je sposoben tudi uporabljati v svojem življenju.
Če se spomnimo šolskih let, se lahko v trenutku odločimo, kateri učitelji / profesorji so bili dobri in jih še sedaj spoštujemo, ter kateri niso bili za v šolo. Razlike v kvaliteti so ogromne.
Žal se mi zdi, da je pedagoški poklic zgubil na veljavi in tisti ki gredo sedaj študirat za pedagoge, so v povprečju morda malo manj sposobni od povprečja drugih fakultet…
So pa seveda tudi svetle izjeme.