Slednje je moj komentar  na članek Dvig minimalne place noz v hrbet gospodarstvu.

Srč problema je samo slovensko gospodarsto in način gospodarjenja vodilnih. Krivce za slabotno gospodarstvo je po mojem mnenju potrebno iskati predvsem v vrstah managerjev, seveda ima prste vmes tudi “sama državna politika” in neučinkovitost “državnih managerjev”, torej politika ministrov od področja za šolstvo in naprej. Če je kaj značilno za Slovenijo in ostale države, ki jim gre še slabše od nas je to prav neefektivnost oz. neučinkovitost pri doseganju zastavljenih ciljev in slaba izkoriščenost delovnih sredstev. Ne pravim, da so vsi na vodilnih in odgovornih mestih nesposobni, ampak pravim, da bi vsi skupaj morali dati od sebe veliko veliko več.

Ko primerjam naš management z managementom uspešnih ameriških ali Izraelskih podjetij me toliko da ne zaboli glava. V razvitejših državah je konkurenca na toliko višji stopnji. Uspešni člani razvitejših družb so v povprečju toliko bolj efektivni od tistih manj razvitih.

Neučinkoviti smo skoraj na vseh področjih. Učinkovitega gospodarjenja se človek predvsem priuči skozi proces šolanja in z izkušnjami. Osrednji namen managementa je predvsem iskanje največjega izkoristka od predmetov in ljudi ( to si lahko predstavljate npr. kot iskanje pripomočka oz. metode/tehnike kako iz pomaranče iztisniti kar največ soka ).

Ljudi je potrebno že od majhnih nog pravilno usmerjati, da so potem skozi svoj razvoj zmožni iz sebe razviti največ kar se da. To je naloga več različnih institucij v Sloveniji, ki po mojih ocenah trenutno delujejo pri borih 30 % svojih maksimalnih zmožnosti in ustvarjajo produkt, ki je na trgu nekompetenten in se mora obupano boriti za minimalne standarde. Krivce se išče povsod, ljudje se obtožujejo po dolgem in počez, vendar krivi so starši, ki so bili slab vzgled svojim otrokom, krivi so učitelji, ki so svoje dolžnosti opravljali malomarno, brez kakršnegakoli poslanstva in brez vizije, krivi so poslovneži ter podjetniki, ki so pozabili, da se nahajamo vsi v istem čolnu. Prav vsak bolj ali manj doprispeva k slovenski bedi, s stvarmi, ki jih počne ali ne počne (oportnunitetni stroški).

Vse se začne pri izobraževanju in prav področje slovenskega šolstva je tisto, ki me najbolj boli. Vsekakor je na višji stopnji kot v preteklosti, vendar spet še vedno na 30 %. Naloga managementa (države in vseh njenih sestavnih delov) od top-down je ustvariti strukturo/strukture/organizacije, ki omogočajo vsem članom optimalni razcvet na dane okoliščine. Hiter in učinkovit prenos znanja, prilaganje, rast in spremembe so ključnega pomena.

Veliko sem razmišljal o učinkovitosti in še vedno se učim. Sem mnenja, da je potrebno vzpodbuditi učitelje k boljšemu delu. Kar se tiče učinkovitosti ni nič narobe, če se javni sektor začne zgledovati po zasebnem, ki je je dejansko veliko bolj učinkovit.

http://www.eposlovnik.si/agencija-za-ocenjevanje-uspesnosti-pedagogov/

Drugače pa moje mnenje na Haris-ov članek:

Podjetja, ki propadejo propadejo z razlogom. Bi ti raje imel veliko podjetje z delavci, ki delajo za minimalno plačo, neperspektivno podjetje z zastarelo tehnologijo, ki deluje ravno na tisti meji dobičknosnosti, kjer se pokrijejo fiksni stroški obratovanja ali še huje ima izgube(hirajoči velikan) ali visoko tehnološko podjetje z rastočimi dobički, ki bi bilo zmožno ali zaposlovati več ljudi ali odpirati uspešna hčerinska podjetja.

Če bi nastopal v vlogi podjetnika, bi po vsej logiki izbral visoko tehnološko podjetje. Če bi bil v vlogi politika, ki mora za svoj obstoj dosegati pozitivno javno menenje bi bila tvoja odločitev veliko težja, saj bi se nekako odločal med svojo politično kariero (kratkoročnimi bolj osebnimi interesi) in lepšo prihodnostjo (dolgoročnimi nacionalnimi interesi).

Še ena zanimivost:
Potrebno se je zavedati, da je razlika med dvema po konkurenčnosti podobnima podjetjema v isti panogi lahko zelo majhna. Ko imamo konkurenčni trg se ta podjetja začnejo ukvarjati s podrobnostmi kot je izjemna pozornost na počutje strank, izobraževanje delavcev, kvalitetnejše surovine, ugodne cene, naložbe v razvoj. To sem na primer opazil v Ameriki v gostinskih dejavnostih. Hrana je cenejša, ima boljši okus, kvalitetnejša je postrežba in podjetja so pripravljena iti v podrobnosti kot računanje kalorij, mineralne in vitaminske vsebnosti, da bi se diferencirala od ostalih ponudnikov. Ah, ko sem prišel nazaj v Slovenijo – > v prekmurje najmanj razvito regijo me je prizadela kruta realnost. Ljudje tukaj se ukvarjajo z vrtički – vzgajajo “svoj paradižnik” za sebe, medtem ko pa ljudje v Ameriki žanjejo velikanske njive z najmodernejšimi stroji:
http://www.eposlovnik.si/distribucija-hrane-do-vrat-osnovnih-celic-v-druzbi/

Prekleto, si mislim – kaj je narobe z nami? Kje imamo ekonomsko logiko in kje imamo samospoštovanje?

http://www.haris.si/2010/dvig-minimalne-place-noz-v-hrbet-gospodarstvu/

Popularity: 11% [?]

Ob prebiranju članka na Wallstreet Journal sem naletel na članek o združbi novih in uspešnih diplomantov najboljših ameriških fakultet. Organizacija se imenuje Teach for America in njihov namen je prenos znanja in ustvarjanje najbolših praks poučevanja v javnih šolah v revnejših predelih Amerike.

Članek:  What They’re Doing After Harvard

Vse odkar sem prejšnje leto obiskal severno ameriko imam občutek, da je storilnost in učinkovitost slovencev v primerjavi z američani na vseh področjih, na nižjem nivoju. Da moji občutki niso zgrešeni dokazujejo tudi številni ekonomski kazatelji v katere se v tem članku ne nameravam spuščati.

V ameriki sem bil fasciniran nad urejenostjo in organiziranostjo podjetij in v njih zaposlenih ljudi. Res je tudi, da je stopnja konkurenčnosti med v poslovnem svetu zelo visoka, ampak  je pa tudi res, da je to eden izmed glavnih dejavnikov ekonomske rasti. Opazil sem, da je glavno gonilo tamkajšnjega lokalnega gospodarstva ponuditi več, ceneje in kvalitetnejše ter tako poskrbeti za lokalno skupnost. Pri nas je to drugače. Ameriko drugače pestijo mnoge težave, ki so skupne vsem državnim tvorbam. O vseh teh civilizacijskih težavah, ki si jih deli vso človeštvo bi se dalo razglabljati na veliko, vendar to ni namen tega članka.

Zakaj so američani bolj učinkoviti? Predvsem zaradi naprednejšega managementa.Vsako področje človekove dejavnosti je načrtovano, izvajano, vodeno in kontrolirano. Ljudje smo tisti, ki ustvarjamo organizacijske strukture in ljudje smo tisti, ki te organizacijske strukture vodimo. Od vseh teh osnovnih gradnikov managementa je odvisna učinkovitost vseh ljudi, ki sodelujejo v določeni organizacijski strukturi. Sistem je lahko pravilno načrtovan in tudi izvedba tega načrta je lahko uspešna, peša pa potem vodenje in nadzor ter nesposobnost prilagajanja primarnega načrta in dinamiki okoljskih sprememb prilagojeno  vodenja organizacije. To lahko opazimo predvsem pri nekaterih slovenskih propadajočih podjetij katerih vodilni managerji so očitno nesposobni. Slabega managerja tako lahko prepoznamo že po stanju fasade zgradbe v kateri ta opravlja ali ne opravlja svoje delo.

Tudi srednja šola, ki sem si jo imel priložnost ogledati v ameriki je bila urejena. Primer:

Omejena parkirna mesta ob šoli za dijake. Za parkirni prostor  dijaki plačujejo letno najemnino. Od prihodkov iz parkirnine bo vodstvo šole v primeru še večjih potreb po parkirnih mestih v nekaj letih povečalo parkirne kapacitete.

Če se država nameni vzpodbujati ekonomsko rast in socialno blaginjo se mora najbolj posvetiti prav vzpodbujanju izobraževalnega sektorja. Moje mnenje je, da je način slovenskega izobraževanja in management izobraževalnih institucij v Sloveniji zadovoljiv, ni pa optimalen. Če si želimo biti uspešni se z le zadovoljivo oceno nikakor ne smemo sprijaznit.

Naslov tega članka je Agencija za ocenjevanje uspešnosti pedagogov. Take agencije v Sloveniji ne poznamo in tudi sami učitelji imajo zelo slabe izkušnje z različnimi implementacijami “ocenjevanj uspešnosti dela učiteljev”. Skupno vsem tem slabo zasnovanim poskusom vzpodbujanja vse slovenske učne učinkovitosti, ki se začne pri učiteljih je interno ocenjevanje uspešnosti, ki bi ga naj opravljali sami ravnatelji šol. Na povprečnega ravnatelja šole vplivajo mnogi dejavniki, ki temu človeku onemogočajo, da bi to nalogo opravljal na strokovno objektiven način. Naj omenim samo način kako ravnatelj pride do svoje funkcije ter mnoge kolegialne odnose, ki si jih je skozi leta svojega delovanja na šoli vzpostavi…

Pomembno se je zavedati samega namena uveljavitve vzpodbud učiteljem. Namen je seveda povečati učinkovitost in delovno storilnost  (splošno uspešnost) učiteljev. Kako merimo uspešnost učiteljev? Da si odgovorimo na to vprašanje si najprej odgovorimo na vprašanje kako merimo uspešnost podjetja? Uspešnost podjetja merimo na podlagi kvalitete in števila prodanih produktov. Prav tako se mora uspešnost učitelja meriti na podlagi njegovih outputov. Output vsake šole, vsakega razreda, vsakega učitelja so učenci. Torej uspešnost učitelja moramo meriti izključno na podlagi rezultatov, ki jih dosegajo njegovi učenci. Do teh rezultatov pa lahko pridemo le z nekim splošnimi zunanjimi (eksternimi) preverjanji kot je na primer matura.  Lahko bi pa v ta namen  nastala tudi neprofitna agencija, katere namen bi bilo snovanje in opravljanje takih vmesnih preverjanj znanja učencev. Na podlagi teh podatkov bi se potem dalo dodatno nagrajevati učitelje, ki so ob svojem delu zasnovali uspešne pedagoške metode. Naloga celotnega kolektiva v neki šoli mora biti, da se iz inputov ustvari kar se da kvalitetne outpute.

Danes so nam na voljo informacijski sistemi, ki nam omogočajo, slediti rezultatom (ocenam) in napredovanju (nazadovanju) prav vsakemu učencu v Sloveniji. Na podlagi podatkov iz takega univerzalnega sistema se potem da izračunati določen količnik učiteljeve uspešnosti, spet na podlagi katerega bi se učiteljem v celi Sloveniji odmerjale nagrade za uspešnost.

Potem ko je učitelj enkrat zaposlen ni več toliko pomembno iz kakšne šole učitelj prihaja in kakšne so njegove kompetence, bolj pomembni so njegovi konkretni rezultati. Za primer:

V učilnico z 20-imi učenci lahko postavite človeka z opravljenim doktoratom in obstaja verjetnost, da bo pedagoško manj učinkovit v prmerjavi z drugimi pedagogi brez doktorata.

Taka reorganizacija slovenskega šolskega sistema bi povzročila večjo skrb za slovenskega učenca in njegovo boljše počutje, večjo motiviranost za učenje in večjo storilnost.

Kar mi je všeč glede Amerike je to, da se tam  zavedajo pomembnosti naprednejše organizacije. Še posebej elitne šole, ki so prisiljene uvajati naprednejše rešitve, da vzdržujejo svoj ugled. Biti sposoben povečati lastno učinkovitost in učinkovitost vseh za katere si posredno ali neposredno odgovoren je v današnjem globaliziranem svetu ključnega pomena.

Upam, da sem vam skozi svoj članek uspel pojasniti pomen naprednega managementa v izobraževalnih inštitucijah.

Popularity: 39% [?]

Na spletni socialni mreži  Facebook sem zasledil komentarje vrstnikov na naslednjo napravo, ki spominja na hibrid  - tablični računalnik in digitalno knjigo obenem. V tej napravi se nahaja učna snov. V to digitalno knjigo se lahko dodaja zapiske in domnevam, da se v to napravo lahko dodaja učne snovi za vse šolske predmete ter se jih prav tako lahko tudi posodablja.

Meni take naprave predstavljajo možnost za revolucijo na področju šolstva in možnost radikalne spremembe učnih metod. Sem mnenja, da naš trenutni način šolskega učenja nekako ni dovolj učinkovit in da imamo danes v 21. stoletju že vso potrebno tehnologijo in kopico znanstvenih raziskav s področja kognitivne psihologije, ki nam ponujajo možnosti, da preoblikujemo način učenja in same učne metode v naprednejše, učinkovitejše in bolj ljudem prijazne. Prijazne ljudem v smislu samega načina prikazovanja učne snovi in pritegovanja pozornosti ter ustvarjanja samega veselja do učenja.

Znanost je najbolj zanimivo in najpomembnejše  področje za človeštvo. Omogoča nam razvoj in napredek ter možnosti, da izboljšamo položaj samega človeštva, vendar tega večina ljudi ne vidi in ne more videti. Da človek lahko razume in vzljubi znanost se mora izobraževati leta in leta. Glede na stanje današnje družbe, kjer je večina ljudi že šla skozi vrsto let izobraževanja, se mi zdi, da je nekaj hudo narobe z načini našega izobraževanja in menim, da je veliko prostora za izboljšanje samega izobraževanja.

Razočarala me je misel, da večina ljudi, obremenjenih z svojimi vsakdanjimi problemi, verjetno ne vidi napravo, ki je prikazana na filmčku kot nekaj kar bi lahko izboljšalo stanje našega šolstva in bližnje prihodnost v družboi.

Zato sem, da bi predstavil svoj pogled v Facebook komentar napisal slednje:

Moje mnenje je, da take stvari morajo vsekakor priti v prodajo in tudi jih je  potrebno masovno začeti uporabljati čimprej. Če se v šolah ne bo uporabljalo takšnih vrst učnih pripomočkov, ki lahko veliko pripomorejo k zabavnejšemu, interaktivnejšemu in učinkovitejšemu načinu  učenja naših učencev, samo zapravljamo izredno priložnost za hitrejši in optimalnejši razvoj naše družbe. Mar se ne zavedate koliko časa v osnovnih ter tudi v srednjih šolah se dejansko zapravi neproduktivno?! Se ne spomnite vaših osnovnošolskih in predvsem srednješolskih let, presedenimi za šolskimi klopmi, ki ste jih kljub temu, da ste bili prisotni prestali v pol-zavestnem stanju? Kolikšna je sploh učinkovitost take vrste poučevanja? Glede na kasnejše rezultate na univerzah in na samih delovnih mestih ter podjetijih? Verjetno zelo nizka oz. skoraj neučinkovita glede na število padlih študentov ter bankrotiranih podjetij.
Na nek način se počutim oropanega možnosti, da bi se stvari  razvijale veliko hitreje in bolj optimalno že takrat. In tudi  danes se kot član naše družbe počutim oropananega vseh naprednejših in optimalnejših alternativ, ki so nam že na voljo, mi pa še vedno uporabljamo stare metode.

Se ne spomnite vseh tistih knjig, ki jih je  bilo potrebno prenašat naokoli? Kolikokrat jih potem sploh več niste vlačili s sabo ali namenoma pozabili? Kolikokrat se učnih ur sploh niste udeležili, ker vam je bilo enstavno muka ponavljati eno in isto iz dneva v dan z občutkom, da vam določene stvari sploh ne koristijo.
A ni smiselno, da bi 30 kg knjig nadomestila ena naprava s težo 500g - 1kg, ki bi vsebovala 100-krat več znanja? In ker bi vse bilo povezano z internetom in z automatskimi nadgradnjami učnih paketov, ki bi se nadgrajevali skoraj vzporedno z novimi znanstvenimi izsledki, bi to bilo veliko napredneje kot pa naš danes že zaostal sistem, ki deluje na principu knjig, ki se vsako leto kupujejo. V celotnem času vašega šolanja bi si s porabljenim denarjem za vse knjige lahko na koncu skoraj kupili en super-računalnik…

Denar, ki ga zaslužijo tiskarne potem delno gre za dobičke lastnikov teh podjetij, delno pa se reinvestira za tiskanje še več knjig. Gre za cikličen sistem, ki se nerad posodablja in deluje na principu ponavljanja ( ne napreduje, ne raste ). Ne vidim, da bi se n našema trgu začele pojavljati interaktivne knjige… Imajo slovenske založniške hiše sploh dobiček?

Mar ne vidite koliko hitreje bi se recimo naučili kemijo z uporabo animiranih učnih progamčkov, koliko bolj in hitreje bi celotno stvar potem učenci razumeli!?
Isto bi se uporabljalo pri poučevanju biologije:

Se vam ne zdi smiselno, da bi denar v prihodnje namesto za tiskanje knjig šel v roke tistih, ki izdelujejo take aplikacije in jih posodabljajo?

Se vam ne zdi enostavno logično, da področje šolstva in visokega šolstva začne napredovati in napredovati pospešeno?

Zakaj študentske organizacije s pomočjo slovenske vlade in privatnega kapitala ne vlagajo denarja v razvoj takih naprednih učnih sistemov? Dvomim, da bi študentje metali jajca in tonalitne kocke v parlament s takimi cilji na področju šolstva…

Popularity: 9% [?]

To je moj kratek predstavitveni esej v angleščini  v katerem sem si odgovarjal na vprašanje zakaj si štejem dneve na Facebook-u. (esej, ki mi je ušel izpod nadzora):

Because I think its really important to have your own life under control (your mind and body, your  past, present and future). We often don’t realise that time in our lifes is most valuable thing that we have… There are just too many people that don’t do anything meaningful with their lifes. They live their lifes in regular repeating patterns. They are stuck… they are stuck in their mind and body, they often don’t realise how this personal stagnation overflows them and how it makes their life less valuable. They live their life accordingly to the title that they’ve been given. They are not FREE. Such people are everywhere and they can be employed or unemployed. These people do go to schools or they finished some, they might even be teachers or professors at universities or they are politicians. But they’ve given up… They’ve became embodied in their own system and they do things systematically. In that way they don’t lose too much energy, they don’t have to worry for problems around them, they are safe in their own »life bubble«. Only thing they need to worry about is their personal gain or to do everything accordingly to how its expected from them to get a promotion at their workplace or in short: To be good at accepting authority and be humble or some of them just do they work reaching minimal standards and no more. You’ve probably got it by now that I am writing about retroactive, passive or inactive people. Most people become like that because they think there is not much that they can change in the »role/title« that they are put into. But in reality everyone can do something. Everyone can educate themself, become more knowledgable, better at something and everyone can also become better at educating other people. Everyone can get better results from themself. You should ask that from yourself and you should demand from others your right to be educated and don’t stop just there, you should also demand from people that educate to educate better, you should ask for better results from them too and when you are in position and you see that they don’t do that fix the problem, make it work and keep the standars high. We should all invest in our knowledge and we should all invest in our health we should alltogether work towards a smarter and improved society.

I really do not feel that we are doing that enough fast now. We are not allocating enough resources for that cause. We are not managing our country resources responsibly and we are not using law to protect people from injustice. Yes we are in economic recession but that doesn’t mean our brain should be in recession too. We’re not fair to each other and we do not see how helping each other can make us alltogether better off. We are so interdependant that helping each other is a must do. We have scientist that are supported by our country and their research is supported with the money of masses of working people that pay taxes. But we do not apply findings of new researches into system not if monetary returns of it are in question. If those findings can for example help people eat healthier, we can lower the cost for healthcare as there will be less people in need of medical attention but that might not be what insurance companies want.

I am currently afraid of buying fruit from a local store because I don’t know if it is actualy healthy (I don’t know who produced that apples and how because I can’t trust anyone in society with such norms). Do I want to live in such a world? I wouldn’t if I didn’t know that there are so much opportunities to make things better.

Currently people that educate themself percieve others that also educate themself as a threath as there is not enough seats at universities. We are so much used to compete with each other because we are living in such system. But that is wrong. We need to change a lot of things and do them in better way. I believe that we can and we will. Lots of things that have been bad in past are now so much better but thats not enough.

So why am I counting days of my life on “Facebook’s what is on my mind corner”? Because I want to make  every day of my life meaningful. I want to keep on training my body and expanding knowledge. Thats my goal and I have to keep reminding myself of that.

I don’t want to become one of those passive people that shut down their brain and just live their life in repeating patterns – I am really horrified of that. I want to do something with my life I want to do something great and I am prepared to learn and advance myself forever. I learned a lot already from different scienctific areas and I loved to connect pieces of thoughts and  discover new ways to percieve word and getting new ideas. I  never knew who I am but I always knew who I want to become.

I am not afraid of faliure, I don’t think there can even be a possibility to fail as a person if you have goals. I am not competing with anyone or want to be better in everyones eyes I just want to grow make others grow and make things working in advanced optimal way. I like people that think same and have similar goals, I like to call them my friends and they are the only ones that I can respect.

Popularity: 9% [?]

L2jserver http://l2jserver.com/ je spletni projekt, kjer so programerji s celega sveta v javi spisali server (game server in login server) za poganjanje Lineage 2 okolja - simulacija.

V tak server se igralec lahko poveže s pomočjo uradnega odjemalca, ki je na voljo za dol poteg. Kolikor sem uspel prebrati na internetu, sama uporaba originalnega odjemalca, ki ga ponujajo v uporabo zastonj ni nelegalna.
Nelegalno (kršenje avtorskih pravic) je le vsakakršno modificiranje odjemalca.

Torej sama uporaba odjemalca (če se odjemalec ne modificira) za dostop na tak server ni nelegalna.

Čeprav so ob zavedanju obstoja takega serverja na NCSOFT-u spremenili svoj TERMS & AGREEMENTS in napisali, da je povezovanje v druge simulacije prepovedano - to naj striktno pravno ne bi veljalo, saj je odprtokodna simulacija okolja nastala prej, “preden so na NCSOFT-u dopolnili pravno luknjo v svojih licencah” (take korekture naj ne bi bile možne). Slednje torej predstavlja pravno varovalko ob uporabi odprtokodne simulacije.

Z uporabo tega odprtokodnega serverja igranje Lineage II na zastonjskih serverjih potemtakem ni nelegalno.

Sam seveda nisem po poklicu pravnik in zatorej ne poznam kakše so točno sodne prakse v teh primerih.
Vsekakor pa odpiram diskusijo, saj me zanima vaše mnenje in če bo kdo od vas izbrskal še kaj več o tem, toliko bolje.

Zanima me pa, ker sem s pomočjo odprtokodne rešitve tudi sam postavil server za Lineage 2. Zdaj pa nisem prepričan, če ga v Sloveniji slovenski igralci lahko uporabljamo.

Ta objava je prvotno bila moj post na slo-tech forumu pod sekcijo igre, vedar jo je moderator v neprepričanosti, če je v skladu z pravilnikom - zadržal in omenil, da gre v predelavo višje (verjetno nadrejenim ali karkoli je že mislil).

Popularity: 19% [?]

Pred približno dvema mescema sem v virtualnem okolju Second life odprl majhno virtualno trgovinico s skriptami BBscripts. Zaslužki od prodaje skript so potem čez čas postopoma začeli naraščati, prav tako so tudi naraščale moje veščine programiranja. Slednje  sem s pridom vnovčil tudi v šoli pri izpitu iz programiranja. Izkazalo se je, da je res najboljša šola tista, kjer si ob učenju lahko prislužiš denar.

Zelo zanimivo je, da v virtualnem svetu Second Life gredo lepo v prodajo tudi stvari za katere bi si mislili, da se sploh ne bodo prodajale. Ekonomska analiza virtualnega sveta Second Life kaže, da je vedno več je takih ljudi, ki v virtualnem okolju zaslužijo veliko več denarja kot ga v svoji vsakodnevni službi. Ljudje, ki uspejo v virtualnem okolju potemtakem  dajo odpoved in se docela podajo v virtualno podjetništvo. Število virtualnih podjetnikov  iz leta v leto narašča. Aktualno ekonomsko statistiko virtualnega sveta Second Life sem objavil v svoji predstavitvi, ki se nahaja na naslednji povezavi->
http://www.slideshare.net/wiliclip/virtual-world-second-life

Po vsem tem tudi moja PayPal denarnica prikazuje vedno bolj pozitivno stanje…

Pisanje skript v virtualnem svet Second Life s pomočjo skriptnega jezika LSL. Ko enkrat obvladaš osnovne koncepte računalniškega programiranja sploh ni težko. Ko se v Second Life-u na nek način udomačiš v programiranju je prehod na druge programske jezike kot so c++, php, java tudi veliko lažji…

Seveda pa virtualno podjetništvo ne mora biti nujno vezano na področje programiranja. Veliko je tudi drugih priložnosti za virtualne, arhitekte, zidarje, 3d modelrje.

Kot za primer: Jaz sem svoje zadnje programersko delo opravil za bivšo italijansko manekeno, ki prodaja texture za jadrnice. Izdelal sem skript TEXTURIZER, ki ji omogoča prodajo paketov različnih barv.

Popularity: 16% [?]

V tej objavi bom opisal svojo idejo, kako bi lahko spremenili proces  nakupovanja, da bi le ta postal optimalnejši, in človeku bolj prijazen. Gre za način optimalnejše distribucije živilskih izdelkov, ki bi ljudem (potrošnikom) omogočila boljšo informiranost o prehrambenih izdelkih, izbiri zdrave prehrane…

Začel bom s površinskim opisom same produkcije hrane in samim sistemom naše družbe.

Vsi se zavedamo, da človek ne more živeti brez vode in hrane. V tem času ne moremo živeti tudi brez živilskih trgovinskih centrov. Dejstvo je, da v tehnološko razvitejših državah ljudje ne pridelujemo hrane, ki jo uživamo. Glede hrane smo odvisni od podjetij (korporacij), ki nastopajo na trgu, ta pa so v globaliziranem svetu odvisna od samega trga in zatorej svetovnega ekonomskega stanja (to lahko danes v recesiji čutimo že na lastni koži). Živilsko pridelovalna industrija je zelo velika, v veliki meri avtomatizirana in vzporedno s tehnološkim razvojem  je vedno večja tudi stopnja naraščanja in širjenja popolno robotizirane industrije. Po eni strani je to dobro, saj cenejša robotska proizvodnja omogoča cenejšo in optimalnejšo produkcijo, kar povzroči padec cen izdelkov. Po drugi strani pa zaradi tega prihaja do vedno večjega konflikta s samo naravo kapitalistične ureditve, ki deluje na monetarnem principu. Človeško delovno silo nadomešča robotska sila, katere variabilni stroški so le cena elektrike in stroški vzdrževanja (delajo praktično zastonj), zaradi tega narašča stopnja brezposelnosti. V strogi kapitalistični ureditvi je tako, da ljudje, ki ne delajo oz. v našem primeru ljudje za katere ni dela  ne služijo denarja, brez denarja pa ne morejo do hrane. V Sloveniji imamo neke vrste mehki kapitalizem (socialno obarvan kapitalizem), ki si zaenkrat za take ljudi do neke mere prizadeva poskrbeti (študentje se izobražujemo zastonj in imamo subvencionirane malice, revne družine pridobivajo socialno pomoč, urejeno imamo zdravstveno zavarovanje). V državah, kjer ta “kapitalistična mehkoba” manjša, se soočajo z visokimi stopnjami kriminala, ki narašča vzporedno z naraščanjem brezposelnosti.

Problem brezposelnosti  v Sloveniji (regija prekmurje) je opaziti, da državni uradi za zaposlovanje mlade, dela sposobne ljudi za katere ni delovnih mest, pošiljajo na nadalnje izobraževanje, za katero plača sama država.

Da si boste lažje predstavljali pomen zgoraj napisanega in kaj pomeni to, da si svetovne zaloge hrane lasti po vsej verjetnosti le 1-10% ljudi, kar je posledica zastarelega družbenega sistema in moderne tehnologije.

Primer v kmetijstvu:

Primer robotov v industriji:

Zdaj pa k ideji naprednejše distribucije prehrane, kjer se bomo osredoročili na trgovine z prehrambenimi izdelki:

Danes ljudje dnevno nakupujemo hrano v trgovinskih centrih. Košarica kupljenih dobrin pa je vsak dan bolj ali manj enaka (ljudje vsakodnevno kupujemo podobne stvari). Ljudje naj bi bili seznanjeni z blagovnimi znamkami, kvaliteto in s cenovnimi ugodnostmi (razprodajami in popusti) izdelkov, ki jih lahko nakupimo v naši neposredni okolici, prek reklamnih prospektov, ki dnevno polnijo naše poštne nabiralnike, vendar večina tega reklamnega materiala po hitrem pregledu leti v smeti, da o neracionalnosti take porabe papirja (za oglaševanje) niti ne razglabljamo.

Torej kljub veliki ponudbi in razpršenem oglaševanju velikih trgovskih podjetij, povprečen potrošnik ne more biti dovolj informiran, da bi ob nakupovanju svojo košarico napolnil cenovno optimalno oz. da bi lahko izbiral med tistimi izdelki, katerih cena zaradi presežka ponudbe ali bližajočega se izteka roka trajanja, pada. Veliko hrane preprosto ostane na policah do izteka roka trajanja, saj je nihče ne kupi.  Prav tako klasični prodajni sistemi potrošnikom ne omogočajo, da bi bili informirani o priljubljenosti izdelkov med katerimi se odločajo, da bi si po želji lahko izdelke razvrstili po lestvici najbolj priljubljenih (najboljše ocenjenih in najbolj prodajanih).

Klasična prodaja potrošnikom tega ne omogoča. Namen klasične prodaje je čim več prodati ter s kreativnim oglaševanjem in spreminjanjem cen (popusti)   privabiti čimveč kupcev oz. vsaj obdržati svojo stalno bazo kupcev ter obenem držati cene izdelkov na najvišji možni ravni glede na konkurenco. Večjo skrb za potrošnika in izboljšave, ki bi potrošniku omogočila prihranek časa in energije bi omogočil le  prehod na inteligentnejši prodajni proces, ki bi ga uravnaval računalnik (strežnik), ki bi zbiral naročila. Edino človeško delo bi bilo pakiranje naročil (paketov) v skladiščih in razvoz po regijah. Cena izdelkov pa ne bi trpela, saj bi en razvoz poskrbel za oddajo velikega števila naročil.

O izdelkih bi se prek spletne strani samega izdelka dalo pridobili dodatne informacije (kraj izdelave, poreklo sestavin, oceno, sloves in priljubljenost proizvajalca), prav tako bi bila dana možnost, da bi si vsak lahko ogledal mnenja/komentarje ostalih potrošnikov na kupljen produkt.

Torej vse to bi bilo možno doseči s pomočjo spletne trgovine, ki bi bazirala na inteligentnem podatkovnem sistemu. Stvar si lahko nekako predstavljamo kot  Amazon, vendar specializiran v spletno prodajo prehrambenih  izdelkov in razvažanje po regijah. Nakupi bi se potemtakem opravljali prek spletne strani.  Posameznik bi lahko izbiral med mnogimi nakupnimi paketi, ki bi vsebovali predloge za zdrave obroke z recepti (malica, zajtrk, večerja), ki bi jih sestavili specialisti za zdravo prehrano in bi bili ocenjeni s strani več strokovnjakov. Taki paketi bi torej vsebovali različne kombinacije prodajnih artiklov z recepti in navodili za pripravo obrokov. Naročniki pa bi si lahko ustvarili tudi svoje priljubljene nakupe. Tako bi ljudje nakup  za več izdelkov opravili le s klikom na miškin gumb, lahko bi celo izbrali dneve v tednu za dostavo.

Izdelava podatkovne baze je moja seminarska naloga. Komentarji, kritike, pripombe na vsebino tega članka so zaželjeni.

Popularity: 13% [?]